Zadnji šolski torek v starem letu 2017 smo odigrali novoletno predstavo Maček Muri in muca Maca. O predstavi so povedali:

Tian je bil zelo smešen, ko je klical po telefonu Muco Maco za pivo. Bil mi je zelo všeč. Zelo sem zadovoljna tudi s svojo igro. V bistvu sem imela kar veliko treme, a se je na koncu dobro izteklo.
TINKARA (natakar pri črnem mačku)
Všeč mi je bilo ko je Tian vozil avtobus. Smešno mi je bilo, ko je Muco Maco klicala Neža kot učeni Miki. Zabavno mi je bilo igrati Pepeta. S predstavo sem zelo zadovoljna.
VALENTINA ( frizer Pepe, napovedovalka)

Vsi smo imeli malo treme. Meni je bilo najbolj všeč to, da je Petra prinesla ragljo, ki je bila zelo glasna. Všeč mi ni bilo to, da sem prehitro rekla del besedila. Ki sem ga morala povedati. Med nastopom sem bila malce prestrašena, a vesela.
INES (napovedovalka, Micina hči Mika)

En dan pred nastopom sem bila zelo živčna. Odločila sem se, da bom več vadila in, da bom na nastopu popolna kot ostali. Ko se je nastop začel, mi je bilo malo nerodno. Morala sem odgovoriti na vprašanje mačka Murija. Globoko sem vdihnila in se prepustila. Počutila sem se dobro in se smejala.
GAJA (natakarica pri Veseli kravi)

Zelo mi je bilo všeč, da sem nastopila kot napovedovalka in kot navijač. Všeč pa mi je bila tudi Tinkara, ki je nastopila kot glavni natakar.
ANA (napovedovalka, nogometni navijač – Murijev prijatelj Mau)

Ko smo imeli nastop smo imeli tremo in zato smo se zmotili. Bilo mi je zelo všeč, kako smo nastopali.
Bila pa sem tudi malo žalostna, ker ni bilo dedka Mraza. Učiteljice so nas pohvalile za tako dober nastop. Ko je bilo predstave konec smo se posladkali z bonboni in piškoti. Bila sem zelo ponosna nase.
Toda ko sem na koncu morala nekaj povedati sem se zmotila. Ko sem igrala vlogo učenega Mikija in napovedovalko mi je bilo zelo zabavno.
NEŽA (napovedovalka, recitatorka pesmi Naš maček)

Počutila sem se zelo dobro. Moja vloga mi je bila zelo všeč. Med igranjem sem uživala. Všeč mi je bilo, kako smo nastopali. Na koncu sem bila zelo ponosna nase.
EMA (Muca Maca)

Videla sem se v tej vlogi, ki sem jo imela. Pri igranju sem res uživala. Bilo je veliko ljudi. Med njimi tudi moja najmlajša sestrica Karolina. Skoraj cel nastop je hotela k meni. Ko ji je na koncu uspelo, je bila vesela.
VERONIKA (maček Čombe, športna reporterka nogometne tekme med Mucki in Mačkoni)

Ko sem nastopil me je bilo malo strah. Nastop je bil zanimiv. V prvem prizoru sem nastopil s sestro Gajo, kar mi je bilo dobro. Všeč mi je , ker je prišlo veliko ljudi.
JOŠT (maček Muri 1, policaj Macelj, navijač nogometne tekme)

Ko smo nastopali smo imeli veliko treme. Ko sem imela kot županja govor se mi je malce zataknilo. Po končani nogometni tekmi, smo pozabili zapeti pesem. Ta predstava mi je bila zelo všeč. Jaz sem imela ravno pravšnjo vlogo. Učiteljice so nas pohvalile. Škoda, ker ni bilo dedka Mraza.
MAJA (županja mačjega mesta, muca Mica – Macina prijateljica)

Najbolj smešno je bilo, ko sem klical za pivo. Zelo mi je bilo všeč, ko sem ujel Čombeta. Pri igranju Micinega sina Miki sem se valjal po tleh. Od vseh vlog, ki sem jih imel v predstavi mi je bila ravno ta najbolj všeč. Bilo me je samo malo strah. Zelo sem bil vesel, ker so mi prišli gledat obe babici, mami in moj mlajši brat Taj.
TIAN ( gost v lokalu Pri veseli kravi, neznani telefonski klicatelj, voznik, policaj Mucelj, mucek Miki – Micin sin)

Ni mi bilo všeč, ko je Tian vozil avtobus, saj je bil pretih. Všeč mi je bilo, ko je Tinkara odrepala pesem gostilne pri Črnem mačku. Imel sem tremo. Zabavno mi je bilo, ko sem se delal, da jem juho. Včasih sem govoril malce prepotiho. S publiko sem imel dobro povezave.
MAKS ( ribič Marko, Maček Muri 2)

Vsi smo imeli malo treme.
Meni je bilo všeč, ko sem vrtela svojo raglo.
Všeč mi je bilo tudi, ker sta prišli babi in mami, ter ati, ki je snemal.
Všeč mi ni bilo takrat, ko sem se zatikala pri besedilu in se ga nisem spomnila.
A vseeno sem zadovoljna s svojim igranjem.
Petra (muca Maca 2 )

Že kako leto sem si želela, da bi postavila na oder predstavo o mačku Muriju. Zdelo se mi je, da imam na voljo otroke, ki bi to zmogli pevsko in igralsko. A mi je koncept, kako povezati vse skupaj v nekaj kar bi imelo rep in glavo, nekako ni prišel na misel. Bila sem preveč navezana na originalno knjigo. Poleti pa sem naletela na radijsko igro, ki me je nekako osvobodila in dala neko hrbtenico same igre, ki sem jo potem spreminjala oziroma prilagodila glede na čas in igralsko zasedbo. Že med pisanjem dramatizacije sem točno vedela, kdo bo dobil kakšno vlogo. Nekateri liki so bili učencem res pisani na kožo. Nekaterim pa sem dala z vlogo tudi izziv, da napredujejo, da naredijo nekaj iz sebe. Všeč mi je bilo, da so svoji vlogi še dodajali… Učencem je bila igra res všeč in večinoma ni bilo potrebno kakšno ekstra usmerjanje. Videti na odru, ko gre zares, pa je poseben užitek. Saj so skupaj na isti ladji in z istim ciljem, predstavo je treba popeljati do konca. Znajti se je treba, si pomagati. V septembru je naš glasbeniki učitelj Gorazd podvomil, kako nam bo to uspelo v tako kratkem času. Sama igra se mu je zdela prevelik zalogaj. Pa smo ga presenetili in zmogli. Res, pa da bi bilo potrebno še kaj izboljšati. Žargonsko rečeno nimamo kilometrine. Upam, da bomo samo igro še kdaj izvedli.
Tinkara Š. (scenaristka, režiserka oziroma vodja igralske ekipe)