Prav ste prebrali. Tretjič, je mama spremljala enega od svojih otrok v prvi razred. Verjetno je bilo to posebno doživetje, vseeno drugačno od prejšnjih. Pa ne samo zaradi mask, ki smo jih nosili odrasli. Kot je pač poseben občutek, ko svojega zadnjega otroka prideš iskat zadnjič v vrtec. Je pa drugače, kot če prideš prvič za svojega prvega. Veliko več neznank je pred tabo. V letošnjem letu se nam je pridružila peterica prvošolcev, kar pri nas ni pogosto. Prav tako se že nekaj časa ni zgodilo, da bi imeli kar dva para staršev novincev in en par, ki je sicer že ” izkušen”, a še ni imel otrok v naši majhni šoli. Po kratkem sprejemu pred vrati, smo se dobili v telovadnici, kjer so bodoči sošolci prvošolcev in novi prijatelji seveda sprejeli le te s kratkim in malce simpatično zmedenim sporedom. Nato smo prvošolcem nadeli rumene rutke in jim čestitali s komolci. Tian in Jošt sta ponosno zaželela dobrodošlico svojima mlajšima bratcu Taju, Jošt pa sestrici Ani. Prvošolci so se šli malce posladkat v razred. Odrasli pa smo se pogovorili o osnovnih stvareh prvega razreda prvič v živo, saj se junija nismo videli. Vreme nam je šlo zelo na voljo, tako, da smo kratek sestanek izpeljali kar na šolskem igrišču. Kakorkoli že prvi šolski dan je in vedno bo nekaj posebnega, še posebno zame, ne glede na trenutne razmere.
