Prav ste prebrali.  Tretjič,  je mama spremljala enega od svojih otrok v prvi razred.  Verjetno je bilo to posebno doživetje, vseeno drugačno od prejšnjih.  Pa ne samo  zaradi mask, ki smo jih nosili odrasli.  Kot je pač poseben občutek, ko svojega zadnjega otroka prideš iskat zadnjič v vrtec. Je pa drugače, kot če prideš prvič za svojega prvega. Veliko  več neznank je pred tabo.  V letošnjem letu se nam je pridružila peterica prvošolcev, kar pri nas ni pogosto.  Prav tako se že nekaj časa ni zgodilo, da bi imeli kar dva para staršev novincev  in en par, ki je sicer že ” izkušen”, a še ni imel otrok v naši majhni šoli.  Po kratkem sprejemu pred vrati, smo se dobili v telovadnici, kjer so  bodoči  sošolci prvošolcev in novi prijatelji seveda  sprejeli le te  s kratkim  in malce simpatično zmedenim sporedom.  Nato smo prvošolcem nadeli rumene rutke in jim čestitali s komolci.  Tian in Jošt sta ponosno zaželela dobrodošlico svojima mlajšima bratcu Taju, Jošt pa sestrici Ani.  Prvošolci so se šli malce posladkat v razred.  Odrasli pa smo se pogovorili o osnovnih stvareh prvega razreda prvič v živo, saj se junija nismo videli.  Vreme nam je šlo zelo na voljo, tako, da smo kratek sestanek izpeljali kar na šolskem igrišču.  Kakorkoli že  prvi šolski dan je in vedno bo nekaj posebnega, še posebno zame, ne glede na trenutne razmere.

 

Dostopnost