Skoči na glavno vsebino

Šolski okoliš

V šolski okoliš podružnične šole sodijo naselja:

  • Bukovščica
  • Knape
  • Pozirno
  • Strmica

 

 

BUKOVŠČICA

Jedro vasi je strnjeno ob stičišču Potoške in Korenove grape. Zdajšnja vas se je kot naselbina zaradi lege ob potoku prvotno imenovala In dem Pach (Ob potoku). V obdobju od 16. do 18. stoletja se je preimenovala v Bukovščico, ker jo je obdajal bukov gozd. Danes sta v vasi župnijska cerkev Sv. Klemena, ki je prvič omenjena l. 1689 in šola, ki je bila zgrajena l. 1912. To je podružnična šola OŠ Ivana Groharja v Škofji Loki, v kateri poteka pouk od 1. do 5. razreda.

V vasi sta dve kmetiji: Pər Bərnk in Pər Dóbərnk, ki sta imeli nekoč tudi vsaka svoj mlin.

Franc Jelenc, Bukovščica 14 je zapisal:

» Obe kmetiji sta imeli tudi svojo kapelico. Brnkova je bila tam, kjer danes stoji cerkev, Dobrnkova pa na griču za današnjim pokopališčem.

Župnišče so zgradili veliko let pozneje kot cerkev, zgrajena je bila tudi mežnarija. Župnišče je bilo med 2. svetovno vojno porušeno.

Pred 1. svetovno vojno se je priselil organist JAKOVC ( pisal se je Nastran ), da bi v cerkvi orglal in vodil pevce . Približno v istem času se je priselil tudi mežnar . Prišel je iz ene od grap v Poljanski dolini, zato so ga poimenovali GRAPAR ( pisal  se je Demšar ) .

Malo kasneje se je iz severne Primorske priselil še učitelj ( pisal se je Hrast ), da bi poučeval na šoli. Pouk je v šoli tekel vse do 2. svetovne vojne, ko ni bilo pouka , le nekaj malega z nemškimi učitelji. »

Bivšemu učencu naše podružnične šole, Tianu Erženu pa je mama Tinka razložila izvor imena Pər  Jeríčk. Hišo sta l. 1912 zgradila Frančiška Pogačnik – Jakonova iz Knap in Janez Eržen – Jeričev iz Knap. Stara navada je bila, da se ob vselitvi določi tudi hišno ime. Gospodinja je predlagala, da se pri hiši reče Pər Fránc na klanc, gospodar pa Pər Jeríč na gríč. Na koncu je obveljalo ime Pər Jeríčk.

Vas je obkrožena z nižjimi vzpetinami z zaselki: Laško, Kras, Hrib, Dunaj in Plana.

ZASELEK DUNAJ

Ko slišimo Dunaj, nas misel zanese na Dunaj v Avstriji. A naj bo še tako nenavadno, zaselek Dunaj se nahaja nad vaškim jedrom Bukovščice. Mnogi se sprašujejo, kako je zaselek dobil to slavno ime. Nihče ne zna natančno povedati. Nekateri pripovedujejo, da so davno pred stoletji sem prišli »odsluženi« vojaki, ki so dobili pravico do zemlje in si tod postavili hiše. Spet drugi pripovedujejo, da je kraj dobil ime po rudarjih, ki prišli z Nemškega kopat rudo v železov rudnik v Knapih.

Veliko nam je o zgodovini zaselka in posameznikih pripovedovala domačinka, Špilarjeva Francka. Glede na številne podatke, ki jih je ga. Francka delila z nami, bi lahko napisali knjigo. Njihovo hišno ime Pər Špílari izvira iz poimenovanja hriba Špil, ki stoji za hišo. Na Špilu so grabili steljo, pobirali suhljad, nabirali gobe … Že zgrajeno hišo sta kupila njen stari oče Lajbonov Janez in stara mama, Matičkova Lenka. Tu sta začela z obdelovanjem zemlje. Star ata je delal platno. Statve je pripeljal od Lajbona. Tradicijo izdelave platna je nadaljeval tudi njen oče Peter. Statve so na ogled v Loškem muzeju.

 

 

 

 

 

 

 

 

Špilarjeva Francka pred domačo hišo Pər Špílari (arhiv PŠ Bukovščica), oktober 2021

ZASELEK HRIB

Na hribu so bile včasih 4 hišne številke. Špela Tomažin, ena izmed prebivalk zaselka je raziskovala družinsko drevo, pri čemer je ugotovila, da priimek Tomažin sega vse do leta 1501, morda še celo dlje.

Franc Jelenc, Bukovščica 14 se spominja:

»Poleg Tomažinove se spomnim še domačij :

– Pr Kos je bila lepa kmetija, ki pa so jo prodali – če se prav spomnim Koreniškovim z Dunaja

– Pr Mačku – staro hišo je kupil sedanji lastnik in zgradil novo

– Pr Feleškinu je bila majhna kajža, ki je že dolgo ni več »

PLANA

Če se povzpnemo iz Bukovščice vzhodno proti Lavtarskemu vrhu, prečkamo zaselek Plana, od koder se odpira čudovit razgled na Škofjeloško hribovje vse do našega očaka Triglava.

Plana je bila tudi nekakšna obvezna postaja za otroke, ki so hodili v šolo iz Planice in Lavtarskega vrha v šolo v Bukovščici.

KNAPE

Vas naj bi nastala v 1. polovici 17. stoletja in je prvič omenjena leta 1642 kot naselbina bukovških rudarjev, ki so po opustitvi rudnika v Jablanovci do leta 1874 kopali rudo za Mujovcom pod Pozirnim.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Arhiv: Breda Benedik, Knape leta 1960

“V vasi Knape je bila v času rudarjenja v rudniku Zamujovc  tudi talilna peč. V peči so pridobivali železo iz rude in oglja. Tam, kjer danes stoji hiša Pr Papler ( last Borisa Lazarja z Jesenic) je stala talilna peč, ki so jo imenovali PUDLOVKA. V njej so pridobivali že na pol raztaljeno železo imenovano VOVK, ki pa mu je bila še primešana žlindra. To so potem s kovanjem izločili, da je to železo postalo primerno za nadaljnjo predelavo. Kovačnica v ta namen je bila pri Kovačovcu na hribu na koncu vasi Knape proti Ševljam.« (zapisal Franc Jelenc, Bukovščica 14)

  1. maja, leta 1915 je vas skoraj v celoti uničil požar. Ostale so le: Kotovcova, Šm´cova, Paplerjeva in Kmincova hiša. Po pripovedovanju starejših vaščanov so Kotovcovo hišo ohranili pred ognjem s kislim zeljem, ki so ga metali na streho. V požaru se je hudo opekel triletni Franc Pintar – Jeričev. Opekline so mu zdravili v šoli. Žal je zaradi hudih opeklin umrl.

Do leta 1825 se je v Knapih naselilo 13 kajžarjev. Hišo, po domače U Kájž, je ob vrnitvi iz Amerike, leta 1887 zgradil Matija Kalan iz Selc z namenom, da se »umakne ta mladm,« če bo potrebno. Hiša ni bila stalno naseljena, ampak so jo dajali v najem. Tako se je zvrstilo kar devet najemnikov z družinami. Eden izmed najemnikov je bil tudi Lovro Demšar, ki je leta 1953 prvi v vasi kupil radio. Tako se je vsa vas ob četrtkih zvečer zbirala v njihovi kuhinji in poslušala Četrtkov večer (pripovedoval: Jelenc Peter).

Ne samo med domačini, tudi daleč naokrog je še živ spomin na Kotovcovga Jankota. Že njegov oče je s konjem vozil mleko iz vasi v mlekarno v Škofji Loki. Tradicijo je nadaljeval Janko, najprej s konjem, nato pa si je kupil tovornjak. Med nalaganjem kangel mleka na tovornjak je gospodinjam povedal marsikatero modro.

Jeričova Breda iz Knap nam je s svojim zapisom potrdila, kako preprost in moder človek je bil Kotovcov Janko.

»Moji rojstni hiši v Puštalu se reče Pər Medvéd. Tak napis nad vrati na lično izdelani glineni plošči me vedno pozdravi, ko obiščem svojo mamo Ano. Veseli me, da se bodo na ta način označile tudi hiše v bukovški fari, kamor spada tudi vas Knape, kjer živim že dobrih štirideset let.

Od nekdaj me je zanimalo življenje nekoč in sosed Kotovcov Janko mi je o tem rad pripovedoval. Bil je vaški posebnež v najžlahtnejšem pomenu te besede. Dobro se še spominjam dneva, ko sva šla peš od maše proti Knapom. Bil je praznik veliki šmaren in na travnikih so spravljali otavo z velikimi balirnimi stroji. Janko je začel na glas razmišljati: »Poglej no, na tak praznik – tako pravijo – še kače gredo na drevo, le človek pa kar dela. Je pa res čudno, da se človek odkar pomnim »matra,« da se mi enkrat ne bi bilo treba »matrati.« Že moj stari oče se je z volom mučil, da se mojemu očetu ne bi bilo treba. Pa je kupil oče konja in nov voz, pa je mislil, da bo vse lažje. Kje pa! Njive je povečal, več naložil, kaj prizidal in je bilo vse po starem. Sem mislil, da bom jaz s traktorjem to rešil, pa ni bilo nič iz tega. Moral sem povečati poti, kupiti novo prikolico, sezidati nov kozolec… Pa kaj bi še našteval. To pa rečem, nedelje in praznikov pa ne dam. So jih spoštovali moji predniki in kar tako naj ostane. Pa ne le nedeljo, že v soboto popoldne, ko je zvonilo delopust, se je opustilo vsa težja dela, le metla je pela okrog hiše. Čevlje smo mazali z »globinom«, da se je vse svetilo in veselilo prazničnega dne. Saj je res prav, da človek po šestih dneh garanja sedmi dan počije. Pa vidiš, danes te dobre navade grejo v pozabo. Dela se še več, čeprav je v pomoč toliko strojev. Ljudje se še kar matrajo, da bi se manj matrali. Kaj meniš, ali bo kdaj tega »matranja« konec, je zaključil svoje razmišljanje.

Janko je žal več let pokojen in uživa večletno »ne deljo.« Verjamem, da bo še bolj praznična, ko bo na njegovi hiši tablica z napisom Pər Kótovc.«Iz Knap smo se povzpeli v HUDI LAZ (zaselek vasi Knape) k naši najstarejši krajanki, 93 – letni Jeralovcovi Angeli, ki nas je očarala s svojo bistrostjo in radoživostjo. Seznanila nas je s starimi hišnimi imeni v vasi Knape in zaselku Hudi Laz. Angela zna prepričljivo povedati anekdoto – prigodo Martinčkovega ata iz Bukovščice, ki je znal govoriti nemško, česar se je naučil med prvo svetovno vojno. »Nekoč, že davno nazaj, je odšel kupit v trgovino v Stari Loki – Škofji Loki moko za domov. Z vozom in vprežnimi konji se je pripeljal do trgovine. Vstopil je v trgovino in plačal za dobro moko. Slišal je besede prodajalke, ki je svojemu hlapcu dajala navodila v nemškem jeziku, da naj prinese tisto, ta slabo moko tam zadaj, ki bo za tega kupca čisto dobra. Martinčkov ata, ki je nemško prav dobro razumel, se je razhudil, ter po nemško povedal prodajalki, da je on plačal dobro moko in naj mu tisto tudi naložijo.«

 POZIRNO

Vas Pozirno leži pod Sv. Mohorjem. Vrhuncov Tine je v svoji šolski nalogi, 4. aprila 1938 takole opisal svoj dom in rojstno vas:

  1. šolska naloga

MOJ DOM

»Kakor je žival navezana na svoje bivališče, tem bolj je človek. Moj dom leži pod gričem. Okoli doma so polja in travniki. Okoli travnikov so hribi in temni gozdovi.

Lepa je mladost. A ne samo lepa, tudi najlepša je mladost v življenju. Otrokom ni treba skrbeti ne za hrano, ne za obleko.

Veselo se igramo ob nedeljah. Najrajši se skrivamo po gozdu. Pa tudi razne druge igre se igramo pozimi: sankamo in smučamo.

Kraj, kjer prebivamo, je bolj strm. Gozd je tudi skalovit. Jaz imam več bratov in eno sestro.

Lepo je drugod, a najlepše je doma.«

Bukovščica, dne 4. aprila, 1938

Tako kot so si sosedje na vasi včasih znali pomagati, so se znali tudi ponorčevati drug iz drugega. Matičkov Stane iz Pozirna je pripovedoval:

»Lavtar je peljal s snopi naložen »lojtrnik.« Na slabi kolovozni poti se je voz majal sem ter tja. Pred Mehnetovo hišo se je voz s snopi prevrnil in sosed Mehne je podražil Lavtarja: »A ti boš pa kar tukej mlatu?«

Zgodovino zaselka Potok je osvetlil Franc Jelenc, Bukovščica 14

» V vas Pozirno spada tudi zaselek Potok, v katerem sta bili  pred dobrim stoletjem dve kmetiji ( Pr Jakon in Pr Lajbon ) ter štiri kajže (Pr Šoštar , Pr Polank in še dve,  katerih imen se ne spomnim)

Leta 1918 je pustošila  španska gripa.  Naseljena je ostala le  kajža Pr Polank. Prazna je ostala  kmetija Pr Lajbon, iz ostalih kajž so se izselili . Vso zemljo te kmetije in kajž je kupil sosed Jakon in s tem imel v lasti 96 hektarjev zemlje. Če bi lahko kupil še Polankovo kajžo, bi dobil še manjkajoči del do 100 hektarjev, s čimer bi pridobil pravico do svoje ‘jage’  – torej svoje lovišče, v katerem bi lahko lovil. Sicer lastniki manjših gozdov niso smeli loviti v svojih gozdovih (če so uplenili npr. srno, se je to štelo za krivolov), v njihovih gozdovih so lahko lovili le lovci (člani lovskih družin) »

 STRMICA

»Pod nemško oblastjo je bilo loško ozemlje darovano freisinški škofiji, ki je imela sedež na Bavarskem. Naš kraj je po letu 973 prišel pod njihovo oblast. Novi gospodarji so pričeli naseljevati ljudi iz Tirolske in Koroške. Loško gospostvo je bilo razdeljeno na »župe.« Nastala je tudi »strmiška župa.« Na čelu je bil župan, ki je imel sedež v Strmici. Živel je na domačiji v Zgornji Strmici. Pisal se je Koblar. Po njegovem priimku – Koblar, je domačija dobila hišno ime Pər Koblari.« (pripovedovali: Lojzka Bončina in Vida Bambič).

(po pripovedovanju Turkove mame Rezke in tete zapisala: Peter in David Debeljak)

»Strmica je naselje v Občini Škofja Loka. V zgornjem delu vasi Strmica se nahaja več kot 400 let stara domačija znana pod hišnim imenom Pər Túrk. Za časa turških vpadov (16.stoletje) je mimo vasi Strmica po ozkem kolovozu omenjeno kmetijo prečkala turška vojska. Pri tem je turški vojak med obleganjem domačije v kuhinji z nožem smrtno poškodoval domačo gospodinjo. Od takrat naprej se je hiše prijelo domače hišno ime Pər Túrk.«

Dostopnost